8/365 Še praznovanja
“TI že kar vnaprej povem, da mi danes ni za pisati.” se branim še preden odpre usta.
“Kaj pa za pogovor si?” nežno povabi.
Seveda. Samo če ne bo o pisanju.
“Ok. Kako si?” me vpraša z nizkim glasom, ki odpre prostor zaupnosti.
Avtor: Sara Hrovatič
7/365 Praznovanje
“Si pripravljena?” me sprašuje z nasmehom, ki mu še sij sonca ob 12h na poletni dan, ne parira.
Pripravljena za kaj?
“Praznovanje” se hihita in narahlo poplesuje.
Praznovanje? Kaj praznujeva?
6/365 Kdaj rabiš?
” Kakšen je občutek, ko tvoj čas ni omejen? Ko se ti nikoli nikamor ne mudi ali ničesar ne zamujaš? “
“Hihihihi, mmm…” se iz nasmeha njegov obraz razleze v takšno globino, da robovi izginejo.
“Se spomiš tistega občutka, ko si prvič pomislila, da bi imela hišo ob gozdu.
5/365 Sve u životu dođe kad treba
5/365 Sve u životu dođe kad treba Hej, Življenje. Se spomniš kako je bilo, ko te še nisem slišala? “Se. Spomnim se tudi kako je bilo, ko si me že slišala, pa si me ignorirala.” se zakrohota. Ojoj. Oprosti. Nisem mogla verjeti, nisem znala Zaupati, da lahko nekdo tako verjame in zaupa vame. Pa kaj […]
4/365 Prostor za pisanje
“Dihaj. Globok vdih, izdihhhhh in zdaj ustvari.” me miri Življenje z širokim nasmehom, ko vidi, da sem tik pred tem, da po 100-tem mami in kakšnem dodatnem Sara, eksplodiram že zjutraj.
“Kaj naj ustvarim?” zarenčim.
3/365 O čem naj pišem
3/365 O čem naj pišem Hej, Življenje . O čem naj pišem? Verjetno mora biti neka rdeča nit, kajne? Naj pišem o tem kako zavestno ustvarjati Personalni Brand? “Hihihi, to bo zabavno?” se Življenje zakrohota v odgovor. Zakaj se mi smeješ? “Jaz se samo smejem. Kot vedno. Zakaj imaš tokrat občutek, da se smejem tebi?” […]
2/365 Kaj potrebujem, da pišem vsak dan
Kaj potrebujem, da pišem vsak dan naslednjih 364 dni? Prostor, čas, računalnik,…
“Sedi. Spijva kavo.” me povabi Življenje.
Kavoooo. Potrebujem kavo.
Mmm, lepo. Kako vedno veš?
“Hihihi,” se muza “ti veš.”
1/365 Misliš, da si upam
Že eno leto me kliče!
Ne mine dan, ko me Življenje ne nagovori z vabljivim: “Začni pisati.”
“Pa saj pišem.” se poskusim izmuzniti.
” Hihihihi.” se krohota Življenje.
Kaj ji ni jasno?
Hmmm, ja. Tralala.
Naslonim se še malo bolj nazaj, ko onkraj “vseh svetih” v sebi, zaslišim znan smeh.
Življenje! Lahko bi si mislila, da si ti. Ajde, da slišim. Kaj naj ji odgovorim.
“Njej?” z eno besedo pove vse in se široko nasmehne.
Ja komu pa?
Aaaa, seveda…
Ima prav.
»Greva osmislit nove korake!«
Hitenje, občutek pomanjkanja in večno lovljenje utrinkov sreče, ker sem mislila, da mi več kot toliko ne pripada je pustilo neizbrisne sledi. Spomin je zapisan v telo in um, ampak midva sva nekaj več kot le telo in um, kajne Življenje?
