17/365 Spregledana
“Hej, Sara. Sem že mislila, da si me danes pozabila.” me pozdravi z narejeno strogim glasom, ki ga vidno zabava.
“Jooooj, Življenje moje ljubo. Danes je bilo divje.” se pridružim igri in malce podramatiziram, preden padeva v smeh.
“Včasih pride kakšen dan, ki na zunaj izgleda kot eden tistih dramatični od včasih, kajne?” me vpraša skozi smeh.
Tistih, ko te nisem slišala in videla? Tisti misliš, ko še nisem čutila Magnetnosti, kajne?
“Ja, tistih. Se spomniš kaj sva včeraj obljubila.” se za trenutek prelevi v ljubeči spomnik.
O, ja točno. Obljubila sva, da poveva kaj narediti, če ne slišiš, vidiš in čutiš, da se ti celo Življenje postavi v bran ko se odločiš trenirati Magnetnost.
Ampak veš kaj?
“Povej, ljuba.” mi nežno odpre prostor.
Jaz mislim, da bi bilo super povedati najprej kako sploh veš, da ne slišiš, vidiš, čutiš. Kako se čuti Življenje, ko zavračamo tvojo pomoč in sodelovanje.
“Odlična ideja.” mi prikima z nasmehom “Saj, da lahko začneš spreminjati, moraš sploh vedeti kako izgleda to kar ti ni všeč.” popametuje in se nasmeji šali, ki jo razume le on.
Ok, pa dajva.
Ko nisem slišala, sem imela ves čas občutek, da nisem slišana.
Ko nisem videla, se mi je zdelo, da sem povsod spregledana in
ko nisem čutila…
Ufff, ko nisem čutila je bilo vse brez smisla. Eno neskončno hitenje. Eno samo lovljenje časa, vdihov, besed, potrditev. Edini občutki, ki so bili prizemljeni so bili strahovi, da nisem dovolj, prepričanja, da nikamor in nikomur čisto zares ne pripadam in da sem vedno in povsod, vsaj od nekoga, popolnoma spregledana.
Da sem (za vse) sama, nerazumljena in nezadovoljna.
“Lepo si to opisala.” mi prikima “Točno tako, te je bilo čutiti.”
” In kako si bila vztrajala in trmarila, da ti je hudo.” se začne krohotati.
“Ojoj, groza, kajne?” izdihnem in se mu olajšano pridružim.
Nisem Te prepoznala v hvaležnosti svojih strank. Prepričana sem bila, da je samo po sebi umevno, da se mi zahvaljujejo ali še bolje, mislila sem, da to počnejo, ker pač mislijo, da morajo ali ker se tako spodobi.
Nobenega posebnega dosežka nisem videla v tem, da si mi pomagalo pri 36-ih postati lastnica lokala, ki sem ga odplačala z n-krat 20 in 35 evrčki, kolikor je tiste čase stala ura moje terapevtske/masažne storitve, ker nisem slišala vrednosti, ki si mi jo predlagalo ti.
Vedno sem ustvarjala nove in nove produkte, ker nisem bila z nobenim popolnoma zadovoljna. Še manj pa sem bila zadovoljna s sabo in včasih sem zato bentila tudi nad tabo, drago Življenje.
In ob vsem tem sem obupno trpela in hrepenela po spremembi.
“Tako ponosna sem bila na svoj vid, pa čisto slepa” se na ves glas smejiva.
Drago, Življenje. N-krat ti Hvala, da nisi nikoli, niti za trenutek obupalo nad mano.
“Nikoli, ljuba. Nikoli.” se z blagim nasmehom poslavlja.
Z Ljubeznijo.
Sara Hrovatič
Abundance Witch
P.S.: Hej, draga Alkimistka
Tole zgoraj je 17 od 365-ih pogovorov ob kavi, k katerim me je povabilo Življenje, da se vsak dan naslonim nazaj s tem, kar je naši Duši naravno – Navdih, Strast, Ljubezen, Mir, Svoboda, Povezanost, Radost, Čarovnija – Obilje.
Hvaležna sva za tvojo prisotnost in vtis, občutke, aha momente, ki jih lahko zapišeš v komentar spodaj. Toplo vabljena, da se tudi ti nasloniš nazaj in se nama pridružiš še v naslednjem pogovoru.
